Kako želi Trump magaficirati svet

Kot še en primer zavračanja predsedniške tradicije trenutni predsednik Donald Trump odkrito podpira njemu ljube kandidate ter poskuša politične in pravosodne sisteme nagniti v njihovo korist. Deluje kot globalni vodja nacionalističnega političnega gibanja in skuša oblikovati strankarsko politiko v več državah.

V večini primerov je Trump stopil za kandidate, ki podpirajo njegov populistični nacionalizem, tiste, ki mu laskajo, ali pa se soočajo s podobnimi pravnimi bitkami kot on. V ponedeljek se je vpletel v politiko Izraela, kjer je zelo priljubljen. Novinarjem je dejal, da je z izraelskim predsednikom Jicakom Hercogom govoril o pomilostitvi premierja Benjamina Netanjahuja pri obtožbah korupcije.

Trump je dejal, da je pomilostitev že na poti, na kar so v Hercogovem kabinetu pojasnili, da se o pomilostitvi nista pogovarjala in bo postopek šel po ustaljeni poti. Če bi Trump rešil Netanjahuja pred sodnim procesom, bi mu pred volitvami, ki bodo v Izraelu prihodnje leto, znatno olajšal skrbi in izboljšal njegove možnosti.

Ameriški predsedniki so se tradicionalno upirali temu, da bi se javno vmešavali v politiko tujih držav. Najprej zato, ker to ni lepo in ker si po temeljnem demokratičnem principu volilci sami izberejo voditelja. Vedno obstaja tudi možnost, da se podpora voditelju lahko vrne kot bumerang.

Trumpova administracija se redkokdaj izogne poskusom, da bi politiko tuje države oblikovali po svojih željah. Prejšnji teden je na volitvah v Hondurasu tesno zmagal konservativni kandidat Nasry Asfura. Trump je med kampanjo opozoril, da bo Honduras plačal visoko ceno, če Asfura ne bo zmagovalec.

Uveljavljanje moči na zahodni polobli in ambicije v Evropi

Predsednik ZDA je večkrat poskušal izkoristiti moč, da bi oblikoval politiko zahodne poloble. Zaradi kazenskega pregona zaveznika in nekdanjega predsednika Jaira Bolsonara je Braziliji uvedel 50-odstotno carino. Z vojaško močjo skuša spodbuditi odstavitev venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, ozira se tudi po Kolumbiji. Predsedniku Gustavu Petru, ki ga čakajo volitve in je bil v zadnjem obdobju oster do Trumpovih potez, je tako navrgel, da naj se pazi. Ne gre pozabiti tudi na ameriško finančno pomoč Argentini, ki jo je Trump vezal na zmago stranke Javierja Mielija.

Trumpova politična šahovska igra ni omejena samo na zahodno poloblo. Zaradi Trumpovih trditev o domnevnih napadih na belce in racijah v cerkvah sta se ob obisku v Beli hiši v nemilosti znašla južnoafriški in južnokorejski predsednik.

Administracija se zdaj zdi odločena destabilizirati sredinske in levosredinske vlade v Evropi. Nova nacionalna varnostna strategija trdi, da evropsko kulturo ogroža izbris zaradi muslimanskih priseljencev. Dokument podpira "naraščajoči vpliv domoljubnih evropskih strank". Evropski voditelji trdijo, da skrajno desne stranke, ki podpirajo Trumpa, ogrožajo temelje liberalnih demokracij. Nihče ni mogel pričakovati, da bodo ZDA, ki so tem državam 80 let jamčile svoboščine, postale neposredna grožnja njihovi politični stabilnosti.

Obamova lekcija

Seveda Trump ni edini ameriški predsednik, ki se vmešava. To se pogosto prikrito dogaja že desetletja, bilo je tudi nekaj veliko bolj zloveščih poskusov vmešavanja ZDA. V enem od najbolj nerodnih primerov je ameriški predsednik Barack Obama leta 2016 opozoril, da bo Velika Britanija pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih z ZDA pristala na koncu čakalne vrste, če bo izstopila iz EU.

Obamova izjava se je obrnila proti njemu, ko je Velika Britanija izglasovala brexit ter naznanila prihod Donalda Trumpa nekaj mesecev kasneje. Obama je bil eden izmed številnih predsednikov, ki so se vmešavali v druge države, a le redki so bili pri tem tako odkriti kot Trump. Ta je ukrepe predhodnikov ponesel do skrajnosti. Njegova strategija pa odraža globalne ambicije njegovega političnega gibanja.

Avtor: Stephen Collinson/CNN